Zadnji dve leti me telefon čedalje bolj moti. Drobi mojo pozornost, od njega postajam odvisen, ruši mojo ustvarjalnost in celo moje odnose. To želim spremeniti.
Poskusil sem že vse mogoče in berete dnevnik mojih telefonskih eksperimentov. Čisto na koncu te objave je še nov Kviznik ter par izpostavljenih dogodkov v naslednjih tednih, kjer se mi lahko pridružite.
Ta objava je malo daljša kot sicer. Če se vam ne ljubi brati, podrsajte do dna za prej omenjene bonbončke. Če z mano delite frustracijo s sodobnim tehnološkim načinom življenja, pa le berite naprej.
Kako s telefonom v roki najti ravnotežje?
Najprej sem si drugače razporedil ikone na telefonu in jih naredil dolgočasne. To je delovalo kak teden, potem pa se je moja telefonska rutina prilagodila.
Nato sem navdušen odkril aplikacijo Opal, s katero lahko špartansko zakleneš aplikacije, ki jih ne želiš uporabljati.
To je delovalo pol leta, potem pa se je moja telefonska rutina spet izmuznila v stare tirnice: pregledovanje telefona takoj zjutraj, prekomerne skrolanje, telefon v roki vsako prosto minuto, telefon v družbi, odpisovanje službenih mailov kadarkoli ... saj najbrž prepoznate kaj od naštetega.
Moj naslednji korak je bil bolj drastičen. To je moj novi "neumni telefon" Punkt MP02.
Ta telefonček se mi je zdel super izbira, ker deluje kot star telefon, nima nobenih pametnih aplikacij, ima pa možnost lastnega hotspota, če ga potrebuješ (recimo za računalnik ali tablico). V teoriji se je to zdelo idealno, v resnici pa je bila muka.
S tem aparatom sem dojel, da za svoj življenjski slog potrebujem pametni telefon z osnovno povezljivostjo in izbranimi funkcijami.
To so: navigacija, digitalni koledar, kartično plačevanje, plačevanje parkirnine, bicikelj, skiroji po Ljubljani oziroma vsa mobilnost v tujini, souporaba električnih vozil v Ljubljani, dostava hrane, uporaba maila za vstopnice ali identifikacije, skeniranje qr kod za različne namene in splošna digitalna agilnost z aplikacijami.
Nisem fan tega.
Svoj pametni telefon sem spet potegnil iz predala in mu dal drugo priložnost. Zdelo se mi je, da me je izkušnja z "neumnim" aparatom vseeno nečesa naučila.
Telefon ni bil več tako nalepljen name. Pogosteje je bil v torbi, ker res ni treba, da je ves čas v žepu. To je bila super sprememba. Malo sem se odvadil stalnega preverjanja zaslona in imel sem občutek, da lahko bolje diham ...
... prva dva tedna.
Potem pa se je moja stara telefonska rutina spet prikradla nazaj.
Moti me, ko opazim, da težje ostajam zbran. Pogosteje se živciram in sem bolj napet. Veliko časa zabijem z neumnostmi. Tudi, ko sem sam, mi misli divjajo na vse konce. Počutim se slabo, nezadovoljen sem, tesnoben. V družbi nisem prisoten, še manj pa doma.
To mi res ni všeč. Opazoval sem se, da bi osamil glavne krivce in jih poskusil napasti s kakšno novo taktiko.
Ugotovil sem, da so zame največja težava družbena omrežja. Takoj za njimi je aplikacija za maile. Ta dva osumljenca sta bila pričakovana. Potem pa sem opazil še nekaj.
Ugotovil sem, da me moti tudi stalna povezanost z ožjim družabnim krogom. Motijo me aplikacije za sporočanje (whatsapp, viber, messenger, ipd.), ki ustvarjajo iluzijo stika in predvsem asinhrona komunikacija, ki jo spodbujajo.
Zelo rad se pogovarjam s prijatelji ali družino, ampak ko si zjutraj pišem s prijateljem, s katerim obstaneva sredi debate, ker grem na sprehod, kjer me nato zasuje par različnih skupin na messengerju, ki jih presekajo še maili, to postane nevzdržno.
Sploh, ker se čez dan vse vrti v krogu in vsaka od teh odprtih niti terja zavedni ali nezavedni razmislek.
Aplikacijo je enostavno preklopiti, misli pa ne.
Ko sem dojel, da me najbolj moti občutek stalne povezanosti in nezmožnost odklopa, sem naredil najbolj drastično potezo.
Odločil sem se, da bom poskusil biti 30 dni brez telefona.
Moj glavni pomislek (oziroma najin, ker se je s tem morala strinjati tudi moja žena) je bila urgenca. Kaj, če se komu od naju zgodi nekaj nujnega? Kaj če koga od naju zbije avto ali pa ga sredi noči napadejo?
Nisem imel jasnega odgovora, sem pa začel razmišljati. Mogoče smo malo pozabili na zaupanje v soljudi. Mogoče se nam tudi zaradi telefonov zdi, da hodimo po svetu v svojih mehurčkih, kjer je ves čas v oblaku z nami naš krog ljudi, ostali pa so zlikovci.
Niso. Samo treba jih je videti in mogoče celo stopiti v kak stik. Pa še na nekoga pozabljamo – nase. Brez telefona hitro opaziš tudi samega sebe in se spomniš, da si sposoben marsičesa in se lahko znajdeš, ne da bi takoj klical ali pisal na pomoč.
Življenje brez telefona ni nevarno. Nič ne bom zamudil in nič hudega se ne bo zgodilo. Če se bo, pa je ob meni ves svet.
Vsaj tako sem sklenil in se nato odpravil v svoj telefonski odklop.
Poskusil sem ga izpeljati lani poleti, saj je to edini čas v letu, ko si lahko privoščim tak eksperiment.
NE MOREM VAM POVEDATI KAKO ZELO DOBRO JE BILO.
Ni bilo enostavno, čeprav sem se za to odločil med dopustom. Sicer sem bil v Ljubljani, ampak brez obveznosti.
Presenetilo me je, da na iPhonu nikjer ne moreš nastaviti obvestila o odsotnosti.
Nisem fan tega.
Edina rešitev, ki sem jo našel, je bil "focus mode" vožnje na telefonu. To je edini focus mode, ki pošlje avtomatski odziv, če te kdo kliče ali ti piše. Jaz sem potem sporočilo spremenil tako, da je bilo obvestilo o tem, da nekaj časa nimam telefona ... iPhona pa sem imel ves čas nastavljenega na "vožnjo".
Po prvih krčih, dvomih in debatah s sabo, je telefonski odklop lepo stekel. Svet se ni končal.
Najbolj dragocen občutek medtem je bila radost samote. Če grem sam na sprehod, sem sam s svojimi mislimi. Če stojim v vrsti v trgovini, pač stojim. Na semaforju? Gledam okrog! Tudi, ko delam ... pač samo delam.
Ta osredotočen čas je zame zelo pomemben. In zaradi odklopa sem se nanj spet spomnil. Če hočem čas zase, mi telefon ne pomaga.
Moram povedati: nisem se popolnoma izvzel iz spleta. Še vedno sem na računalniku in na tablici klikal po družbenih omrežjih, ampak veliko manj. Na telefonu je vse tako zelo hitro in brez trenja, kar olajša prekomerno rabo. Na računalniku pa so družabna omrežja ravno prav bedna.
Ni treba, da smo ves čas priklopljeni in povezani.
Razsvetljen sem zakorakal v novo delovno sezono in naivno sem upal, da bo moj poletni post dovolj, da popolnoma spremeni moje digitalne navade.
Spoiler: Ni jih. Spet sem začel opažati, kako se prekomerna raba telefona počasi rine nazaj v moj vsakdan. Krivci so bili enaki – družbena omrežja, službeni mail in aplikacije za sporočanje.
Zato sem družbena omrežja ter službeni mail pač zbrisal s telefona.
Zdaj ga uporabljam za vse ostale reči, ki jih razumem kot konstruktivne in uporabne. Na telefon sem čez čas celo vrnil nekaj aplikacij za sporočanje (whatsapp in viber), samo izklopil sem jim obvestila. Zaenkrat to dobro deluje.
Ulovim se, da kdaj na tablici odjadram v scrollanje v nedogled, tam imam namreč Instagram in Tiktok. Razmišljam, da bi ti dve aplikaciji odstranil še z iPada, čeprav je iPad edino mesto, kjer lahko relativno enostavno objavljam storye.
Ampak a jih sploh želim/moram?
Razmišljam tudi, da bi se še bolj umaknil iz družbenih omrežij. Velik del tega so tudi te objave, ki bi jih rad pisal bolj pogosto. Več o tem v naslednji!
Na kaj sem še pozoren?
Stiki in odnosi
To je vedno osnova. Stik s sabo in z drugimi je edini branik pred distrakcijo družbenih omrežij. Pogosto sem na trnih ali pod stresom in mislim, da se bom z drsenjem po IG/TT/FB umiril ... pa se ne. Pogovor, druženje, aktivnost za sproščanje ali šport vedno delujejo veliko bolje. Na to se je treba opominjati.
Osebna pravila glede rabe tehnologije
Razmišljam o svojem internem "pravilniku" rabe tehnologije. Česa ne maram? Telefona v družbi, telefona med vožnjo, telefona v spalnici ali na kavču ali med jedjo, telefona v žepu. Ko se katera od teh stvari zgodi, se prijazno poskušam vrniti nazaj do svojega kompasa.
Kaj je na mojem telefonu?
To je najbolj drastična sprememba, ki sem jo naredil zaradi poletnega odklopa. S svojega telefona sem zbrisal družabna omrežja in mail. Pustil sem si samo en tretji email naslov, ki ga uporabljam za nujne operativne zadeve (verifikacije, letalske in druge karte, ...). Poskušam ohraniti to odločitev in stati za njo.
Kako ste vi? A imate kak zmagoslaven recept za ravnovesje v digitalnem svetu? Ali pa kakšno podobno eksperimentalno zgodbo?
Zdaj pa šeee ...
Obljubljeni zadnji del
Kviznik
Imamo sveži Kviznik je s področja nevroznanosti. Zvesti kviznikarji boste opazili, da eksperimentiram z novo podobo kvizov, prosim sporočite, če kaj ne deluje ali pa se zatika.
Kje se lahko srečamo v naslednjih tednih?
Že jutri, v torek, 24. marca na Inštitut Jožefa Stefana z Radiovednimi (Val202) pripravljamo zabaven dogodek za mlade in družine: Radiovedni v živo!
V četrtek, 26. marca, v Delavskem domu Trbovlje vodim in soustvarjam zabaven dogodek o vseživljenskem učenju za odrasle, 65 +, pa kaj, lahko si zraven. Z moje strani bo malo best of iz predstave Zdrava pamet, ter malo bolj konkretno o spominu v odrasli dobi, medtem pa bo tekla še zanimiva okrogla miza.
V SitiTeatru v Ljubljani še vedno igramo komedijo Veličastna! V Ljubljani sta naslednja dva termina že razprodana, prvi prosti je 15. april. V aprilu gostujemo še v Cerkljah na Gorenjskem, 9. aprila.
V torek, 7. aprila, bom predstavljal svojo knjigo v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika.
V četrtek, 16. aprila, s predstavo za mlade "Srečkonstripredstava je res čuden naslov za predstavo" gostujemo v KD Franca Bernika Domžale.
V ponedeljek, 20. aprila, bom predstavljal svojo knjigo v Mestni knjižnici Izola.
V torek, 21. aprila, pa bova z Davidom Zupančičem ponovila zabavno pogovorni večer, s katerim sva jeseni do konca napolnila Festivalno dvorano. Tokrat bo Pozabi na normalo v SitiTeatru! Mešanica debate, standupa, izzivov, zabave in premisleka ... jaz sem jeseni zelo užival, publika pa tudi. Lepo vabljeni.
Toliko z moje strani.
Hvala za branje, ne bodite tujci, oglasite se kaj z odgovorom na mail ali s komentarjem na spletni strani 🙂
lp, nik