Imel sem izjemno dobre namene. Danes naj bi se usedel za računalnik in se zagnal v pisanje, ki me čaka. Minilo je šest ur, naredil sem 9000 korakov, izmozgan sem, napisanih besed pa je porazno malo.
Vse se je začelo s prenosnikom. Baterija je bila prazna.
Nič presenetljivega, star je in pri življenju ga ohranjam kar z infuzijo elektrike izpod mize. Brez kabla je njegova budnost vprašljiva.
Polnilca na njegovem stalnem mestu pod mizo ni bilo. Kratek pregled sobe in torbe mi ni pomagal. Pomislil sem, da bi prenosnik priklopil kar na polnilec od telefona, ampak podvomil sem v njegovo zmogljivost, sploh če se zaženem v pisanje.
Hitro premečem predale, avto in ostala pričakovana mesta, kjer bi se polnilec lahko skrival, ampak brez uspeha. Medtem ugotovim, da pogrešam tudi svoj najljubši zeleni dežnik. Natančneje, spomnil sem se, da ga pogrešam že dober mesec.
"Ok ..." si rečem, "mogoče je pa čas, da se lotim temeljitega iskanja in s polnilcem izsledim še dežnik". Oba osumljenca bi lahko bila v torbah ali drugih začasnih rešitvah, ki jih uporabim, da stvari prenesem od točke A do točke B. Dežnik je moker, tako da sem ga gotovo dal v plastično vrečko in si ga s tem še izdatno skril.
Kovčki! Pred kratkim sem skakal naokrog z manjšim kovčkom in lahko bi bil moja rešitev. Obrnem ga okrog, pretipam vse pore in se prepričam - absolutno prazen je.
Žal pa to ni bilo edino presenečenje - kje je moj večji kovček?
Moral bi biti zraven, pa ga ni.
Zaenkrat torej pogrešam: polnilec, dežnik in kovček. Prioriteto ima polnilec, ker ga krvavo potrebujem. Vem, da imam v pisarni še enega, tako da bo to izhod v sili. Kar takoj grem tja, ker je čisto možno, da je tudi pogrešani polnilec tam.
Pretipam celotno pisarno, kot da iščem šivanko in se žalosten odpravim nazaj domov. Sem se vsaj malo sprehodil, pot čez Tivoli pa izkoristil, da v mislih nadaljujem lov za pogrešanim polnilcem.
Kje bi še lahko bil? Ko pridem domov, najprej preiščem potovalni predal. Nisem si zares verjel, da je lahko tam, ampak zmanjkovalo mi je delov stanovanja, ki jih še nisem pregledal.
Medtem, ko sem brskal po potovalnem predalu, me je prešinilo: "Kje je moj potni list?"
Nisem ga videl niti v vseh jaknah, bundah, torbah ali predalih. To so njegova običajna nahajališča. Skočim še do avta, če bi slučajno bil tam, pogledati moram podrobneje kot prvič. Avto je namreč tudi verjetno mesto za dežnik in mogoče celo polnilec.
Avto preiščem, kot da iščem sledi DNK. Našel sem en kos piškota z brusnicami iz Rifuzla, od pogrešanih reči pa nič. Če piškot ne bi bil star pol leta, bi ga pojedel, tako pa me je še izdatno pahnil v obup.
Pred kratkim sem pospravljal avto in imam grdo navado. Velikokrat naključno šaro samo preložim v eno vrečko in jo umaknem, misleč, da se je bom lotil kasneje.
Spomnil sem se, da sem nedavno to vrečko dal v garažo. Odprem garažo in prečesam vsak kotiček. Najdem vrečko, ampak noter ničesar pametnega, res je bila samo šara, par stvari odnesem v smeti, najdem pa tudi bon za enoletno članarino v Knjižnici Otona Župančiča (če bi ga kdo imel, prosim pišite in vam predam bon).
Zaenkrat pogrešam: polnilec, dežnik, kovček, potni list. Izgubljam razsodnost oziroma moja logika postane dvojna. Ali so vse stvari na enem kupu, v čudni črni luknji stanovanja, ki srka vse založene reči ali pa so naključno razmetane po kotičnih stanovanja in založene nepovezano. Druga misel se mi zdi bolj verjetna in iz tega izhaja sprememba taktike. Iščem kjerkoli, posebno pozornost pa namenim prostorom v stanovanju, ki so se zgodovinsko že izkazali za nesramne (prostori za predali, za omaricami, kamor reči slučajno padejo). Nimam sreče. Razen prahu, ne najdem ničesar.
Naslednje sosledje dogodkov se zgodi šolsko, kot da bi bral učbenik za psihologijo v drugem letniku gimnazije. Uležem se na kavč in obupam. Opustim napore in grem brskat po telefonu, odprem Youtube in odgovarjam na komentarje gledalcev, ko me doleti hevreka trenutek. Koledar! Preverim lahko, kaj vse sem počel in gotovo bom izsledil vsaj polnilec, ki je moja najbolj nedavna izguba.
Moje življenje vodijo vnosi v Apple Calendar in tu pa tam mi to pride prav. Praktično vsak premik je zabeležen in začnem se poglabljati v opravke. Najprej ugotovim, da se mi je prihajajoči ponedeljek nekaj zapletlo in da moram prestaviti eno obveznost. Še dobro, da sem odprl koledar, sicer bi to najbrž ugotovil v ponedeljek zjutraj, že skoraj prepozno. Napišem sms, da vidim, kaj se bo dalo narediti in se vrnem na sled polnilca.
Ha! V sredo sem bil gostujoči predavatelj na faksu. Spomnim se, da sem moral računalnik priklopiti na elektriko, vedno ga moram in vem tudi, da smo predavanje zavlekli in da sem pospravljal v naglici. Kakor se poznam, je to dovolj velik motiv, da se osumim pozabe. Danes je sobota in dvomim, da je fakulteta odprta. Za vsak slučaj pokličem in gospa na drugi strani mi pove, da so odprti še vsaj kakšno uro. Takoj ji razložim svojo težavo in se napovem pri njih v roku desetih minut.
Prikolesarim in zadihan še enkrat na vhodu razložim zagato.
"Rad bi preveril, če je v učilnici za animacijo, kjer sem imel predavanje, slučajno ostal polnilec" rečem in predvidevam, da me bo vratarka pospremila in preverila z mano. Ona odvrne samo: "Ja, kar izvolite pogledati ...".
"Ampak najbrž je zaklenjeno, ne?" preverim, ker je v stavbi res ogromno dragocene opreme in nova je. "Aja. Jah, vam dam tale ključ, univerzalni je, jaz nisem prepričana kako in kaj, ker nisem pogosto tu".
Zahvalim se in zdi se mi, da sem v rahlem prekršku, ker imam univerzalni ključ, čeprav sem vesel, da delujem kot zaupanja vredna oseba.
Prepričan sem, da sem polnilec pustil v vtičnici v kotu. V mislih vidim samo še to. Stečem po stopnicah, z univerzalnim ključem odprem učilnico z računalniki, kamerami, stojali, ampak brez polnilca. Preiščem vse kote, odprem tudi omare, če bi polnilec slučajno kdo umaknil na stran. Ni ga.
Preden vrnem ključ, na hitro preverim do kdaj je odprta epl trgovina na Kongresnem trgu, ampak vidim, da bi me nov polnilec in kabel olupila za vsaj 150 evrov. Ta podatek je govoril v prid temu, da si je polnilec morda vseeno kdo prisvojil, čeprav verjamem v dobre ljudi, sploh študente.
Vrnem se v vratarnico, zahvalim se za prijaznost in zaupanje in ko gospa opazi mojo očitno žalost, poskusi še enkrat: "Kaj ste to iskali? Polnilec za telefon?"
"Ne, za računalnik, večji, škatlast in bel." Vidim, da je začela brskati po mizi, včasih tam kdo kaj pusti. Tudi jaz porinem glavo skoz odprtino in pogledam levo in desno, čeprav vidim samo diske, mape in tipkovnico.
Ona za vsak slučaj preveri še zadnjič: "A je mogoče tole?"
Pred mano drži bel polnilec za MacBook z braided kablom. Na njem je listek, na katerem piše "POLNILEC MAC NAJDEN V ATELJUJU ZA ANIM. IN FOTO."
Razveselim se tako močno, da se še ona smeji od sreče in se ji zahvalim in zaželim lep vikend. Odkolesarim domov z vetrom v laseh, občutek imam kot da sem našel neandertalčevo piščal iz Divjih bab. Tik pred vrati na ulici srečam Leno in ji razložim epopejo s polnilcem, ki je vseeno razkrila, da še vedno pogrešam dežnik, potni list in kovček.
Ona mi pove, da je moj siv kovček pospravila v svojega večjega, da se ne bo prašil. Na trhnih stečeva v sobo preveriti, če to drži. Odprem njen kovček in notri se skriva moj. Zdaj se mi zdi, kot da sem zadel na lotu.
Ko vzamem kovček na plano, pomislim, da bi bilo preveč lepo, če bi v njem našel še potni list in dežnik. To bi bil idealen razplet zgodbe.
Žal to ni fikcija. V kovčku je bil samo zrak, ki je tam ostal od avstrijskega potapljanja pod ledom.
Iz obupa ponovim prejšne postopke. Še enkrat preiščem VSE in upam, da se bosta dežnik in potni list zdaj materializirala. Mogoče sem jih prej trikrat spregledal? Obrnem stanovanje, avto, garažo, pisarno in vse torbe. V pisarni sem v nahrbtniku našel Airpodse, ki jih pogrešam tako dolgo, da sem vmes že kupil nove.
Skupni seštevek: najdeni polnilec, najdeni kovček, dodatni Airpodsi, še vedno izgubljena dežnik in potni list.
Najboljši del današnjega hektičnega iskanja vse moje lastnine je, da pa lahko odkljukam še "napiši Zamisel za naslednji teden".
Dober izplen!
Zvečer imam predstavo v Krškem in del nje je šala o tem, kako pogosto izgubim potni list. Ljudje se ji smejijo, ker se jim zdi, da gre za komično pretiravanje, v resnici pa sem frekvenco pozabljanja moral zmanjšati, da deluje verjetno. Mogoče bom tej šali dodal opombo, da prav ta hip pogrešam potni list. Če ga kdo najde, se prosim oglasite!
PS: Če ste novi tu, je Zamisel ponavadi bolj izščičena in osredotočena na kakšno zanimivo idejo, tokrat pa so me okoliščine prisilile, da delim svoje raztreseno dopoldne.
Če ste stalni bralci, vas opozarjam, da sem se odločil za malo drugačno obliko teh pisem in nadaljujem pisanje Zamisli, ki bo še malo širša, Spletnik pa se seli na moj Youtube kanal. Hvala, da berete :)
