je bilo vprašanje, ki sem ga prejšnji teden dobil na Instagramu. Nanj sem hotel odgovoriti kar v videu, pa se mi je zdelo bolje, da odgovor malo razdelam. Preberete ga lahko spodaj 🙂
Mimogrede, imamo nov Kviznik, mesečni kviz, ki ga sestavljam za zabavo in tokratni Kviznik je obdobju primeren - preverja vaše poznavanje Jadranskega morja! Rešite ga lahko tule.
Mogoče je prav Kviznik dobra iztočnica za tokratno temo. Naredil sem ga za hec, ker se mi je zdelo zanimivo in zdaj ga objavljam (bolj kot ne) mesečno, pa še pomočnike imam.
Pogosto moji projekti, tudi resnejši, vzniknejo iz poskusov.
Če izlet v nove vode dojemamo kot poskus, se razbremenimo pričakovanj do sebe.
Primer: Letos sem se vpisal na tečaj švedščine. Od sebe ne pričakujem, da bom obvladal vse, sem pa zaplaval v te vode. Poskus je bil.
Pri takšne vrste poskusih je dobro določiti trajanje in pogoje, ne pa rezultata. To je super lekcija iz knjige Tiny Experiments, ki jo ravno berem.
Primer: Rad bi se naučil bolje kuhati. En mesec bom vsako nedeljo skuhal nekaj novega.
Dobra stran poskusov je, da imamo na koncu vedno nekaj novih informacij in z njihovo pomočjo lahko sprejememo novo odločitev. A bi radi s tem nadaljevali? A bi razširili ta poskus, bi ga izpeljali še kako drugače? Bi kaj popravili, izboljšali? A bi sploh opustili raziskovanje v tej smeri? Vsaka odločitev je ok, samo sprejeti jo moramo.
Takšne izlete lahko snujemo v različne smeri. Mislim, da pravzaprav samo tako lahko odkrijemo področja, ki nam naravno ležijo ali pa se zavestno odločimo, da bomo nekatera področja bolj razvili.
Naša zanimanja pa se spreminjajo, lahko bolj ali manj, ampak dobro jim je prisluhniti. To, kar me je noro zanimalo pred petimi leti, ni nujno več glavno gorivo moje radovednosti. In s tem ni nič narobe.
Pogosto se ujamemo v zanko pričakovanj našega poklica in vloge, ki smo si jo zgradili v družbi. Ne dovolite, da ti skeleti določajo vaša zanimanja 🙂
Seveda pa obstaja veliko razlika med željo in aktivnostjo. Naši dnevi imajo samo 24 ur. 8 ur spimo, 8 ur delamo, 1 uro se prevažamo, 1 uro jemo, 1 uro se ukvarjamo s higieno in čistočo okolja, 1 uro kuhamo, 2 uri se družimo. Na koncu ostaneta še dve uri. Če nismo crknjeni ali ves čas na telefonu, jih morda lahko izkoristimo za raziskovanje česa novega. Če ne, ni panike. Morda pa temu posvetimo specifična obdobja v našem življenju, ko imamo malo več prostora za dihanje. Recimo poletje? 🙂
Druga možnost pa je, da naše poskuse vključimo v siceršnje aktivnosti. Tudi v službah lahko pogosto ustvarimo ogromno priložnosti za učenje novih stvari. (Glede tega imam super zgodbo z igranjem klavirja, napišem v naslednji Zamisli.)
Morda čas za druženje prepletemo z učenjem česa novega ...
V vsakem primeru je dobro, da vemo, česa bi se radi lotili.
Sam nehote vodim seznam potencialnih novih podvigov. To sem ugotovil, ko so me zadnjič na IG vprašali česa bi se še rad naučil ali kaj bi še šel študirati. V hipu sem iz rokava stresel dolg seznam, ker ga ves čas premlevam.
To ne pomeni, da se venomer obremenjujem s tem, da ne počnem dovolj in da bi se moral učiti ŠE ČESA. To samo pomeni, da imam nekje ob strani en mali seznam stvari, ki bi jih rad kdaj poskusil, če bo čas in če se pojavi priložnost oziroma bolje rečeno, če si bom vzel čas in ustvaril priložnost.
Torej, v najbolj divjih fantazijah, kaj vse bi radi nekoč poskusili? Česa bi se radi naučili? Pozabite na omejitve časa, predznanja, okoliščin, vsega. Naj bo to vaš mirujoči seznam, ki čaka na priložnost. Ko zaznate, da imate več časa ali pa volje, bo pri roki, da iz njega vznikne eksperiment in glej ga zlomka, lotili se boste nove stvari 🙂
Če že veste, kaj vas mika in ne veste kako se lotiti stvari, pa samo zamenjajte glagol. Ni se treba lotiti novih stvari, lahko jih poskusite. Za to pa je dobro začeti.
Poglejte, kaj je najmanjši možen korak, ki ga lahko opravite v to smer in potem naredite naslednjega in kmalu boste tekli.
Jaz pri sebi opažam različne faze. Najprej sem opazovalec, bodisi na spletu ali v živo (gledam različne posnetke, opazujem druge, ipd ...). Potem sem nabiralec virov, ko se odločam, iz česa se bom sploh učil. A bom poiskal kak tečaj v živo? Na spletu? A bodo dovolj prosto dostopne vsebine? A iščem knjigo? Aplikacijo? Učne ure? Tu je dobro vedeti, da lahko vire menjamo.
Na najbolj preprostem primeru vodičev na Youtubu: velik del učenja prek Youtuba je iskanje vodiča in z njim učitelja, ki nam ustreza. Če čutimo, da nikakor ničesar ne razumemo, ni treba kar kriviti sebe, poskusimo z drugim vodičem ali virom.
Na koncu pa postanem učenec. Začnem z najmanjšim možnim korakom in skrbim za to, da izvajam svoj eksperiment. Ni treba, da postanem najboljši na svetu. Ni treba, da mi je takoj vse jasno. Učim se. Iščem prostore igre, znotraj katerih se lahko razigram. Vztrajam, ko mi ne gre, ker se to vedno zgodi. In počasi napredujem.
Če vidim, da to nikakor ni zame, brez slabe vesti odneham.
Če ugotovim, da trenutno res nimam časa, brez slabe vesti odneham.
Skrbim za svojo radovednost in pustim, da je gorivo za nove podvige 🙂
Sem vas spodbudil? Se boste lotili česa novega? A morda ta hip kaj raziskujete? Oglasite se v odgovoru in seveda ...
imejte lep teden!
lp, nik