Pasti novoletnih zaobljub in kako jih uresničiti

Kako se lotiti načrtovanja leta, ki je pred nami in od tega dejansko kaj odnesti?

To se sprašujem že zadnjih 14 dni. Nimam absolutnih odgovorov, sem pa prebral dve knjigi, naredil en pregled leta, mučil Clauda in poslušal čisto preveč podkastov.

V tem obdobju namreč vsi govorijo o tem, kako enostavno doseči svoje cilje in to zavaja. Doseganje ciljev namreč ni simpl, saj so v osnovi ambicija po nečem drugem, boljšem, večjem. Nečem, kar ni preprosto.

Vseeno nam lahko prelomna obdobja pomagajo, da se jih lotimo, ker imajo psihološki naboj potencialnih sprememb. Konec leta je gotovo eno bolj priljubljenih prelomnih obdobij, ker se zmeša par finih sestavin za načrtovanje prihodnosti:

• pogosto imamo več prostega časa
• odcepimo se od vsakdanje rutine
• pogosto reflektiramo minulo leto
• leto se zaključi in vstopamo v novo obdobje

Jaz sem letos prvič naredil bolj formalen pregled leta s pomočjo razpredelnice Ness Labs. V bistvu sva ga naredila skupaj z ženo, kar je bilo zelo zabavno.

Ness Labs je novičnik nevroznanstvenice in vplivnice Anne-Laure Le Cunff, ki je avtorica knjige Tiny Experiments. Ta knjiga je bila zame v minulem letu ena od bolj zanimivih, ker mi je na glavo obrnila stremljenje za cilji in me pomirila, da ni z mano nič narobe, če nimam jasne 10 letne vizije. Le Cunff poudarja pomen eksperimentalnih ciklov namesto linearnih ciljev in spodbuja več radovednosti in odprtosti v življenju. To je super!

Le Cunff bi željo, da v novem letu postanem bolj fit, preoblikovala v eksperimentalno zavezo:

Naslednjih 5 tednov bom telovadil 3krat na teden.

To so eskperimentalne zaveze oziroma pakti, o katerih piše, kjer za določeno časovno obdobje izberemo dejavnost in se je poskušamo držati. Meni je takšna miselnost všeč, ker se namesto na rezultat osredotoči na našo aktivnost, vse pa se potem odvija v eksperimentalnih ciklih. Izvedemo "eksperiment", 5 tednov telovadimo 3krat na teden in nato dobimo svoje prve rezultate. Naslednji cikel prilagodimo na podlagi njih in zastavimo nov eksperiment, kar se ponavlja v ciklih.

Če smo čisto iskreni, gre še vedno za cilj, samo pot do njega je veliko bolj odprta in prijazna. Namesto na rezultat, se osredotočimo na proces/vedenje. Takšno razmišljanje je super tudi za odkrivanje novih področij, poklicno ali osebno. Ampak mislim, da lahko tak pristop še nadgradimo s starejšimi dognanji glede postavljanja ciljev.

Opomba: jaz nisem strokovnjak za to, se pa vsako leto trudim in mislim, da mi gre čedalje bolje.

Morda smo pri bolj tradicionalnem razmišljanju o ciljih samo pozabili na radovednost in skrb zase. Eksperimentalni cikli nas ne priklenejo na uspeh kot na edino končno rešitev cilja, ampak nam dajo prostor, da sledimo sebi in se vedno znova odločamo glede na ugotovitve oziroma "rezultate" eksperimentov.

Ampak dobro je, če ne obstanemo samo pri načrtovanju. To je prva past novoletnih zaobljub. Super se imamo, ko jih snujemo, ampak potem se nikoli ne prelijejo v resničnost. Kaj je dobro vedeti pri načrtovanju in nam lahko pomaga pri uresničevanju ciljev? Tu so ostali uvidi, ki sem si jih zapisoval v svojem prečesovanju podkastov in knjig, upam, da vam pridejo kaj prav:

Obstaja zelo veliko verjetnost, da ne bomo mogli narediti več, kot smo naredili letos. Kaj so bili moji večji projekti (osebno in poslovno) ali področja, ki sem jim namenil veliko časa? Preštejte to in najbrž boste dobili številko od 3 - 5. Veliko več prostora v enem letu ni. Naj ga ne bo tudi na papirju, ko postavljamo nove cilje. Če se želim lotiti nečesa novega, se moram vprašati tudi, kaj bom letos opustil ali zamrznil. Prioritete izbiramo vedno znova in lahko se menjajo.

Želje niso cilji. Če bi rad naredil konkreten premik potrebujem najmanjše možne gradnike določenega cilja, ta pa naj bo oblikovan konkretno, povezan s ponavljajočim vedenjem in razstavljen na posamezne mejnike po tednih ali mesecih. Kako bom začel? Kaj bom delal ta teden oziroma vsak dan? Kako izgleda mejnik tega cilja? Kaj je uspešen prvi teden ali mesec za ta cilj? Kaj je dnevna aktivnost, ki pelje proti vsem ostalim mejnikom?

Veliko ljudi priporoča tedenske načrte na začetku tedna in preglede tedna, ko se ta konča. Doslej mi tega ni uspelo izpeljati, vidim pa ljudi, ki to počnejo in letos bom spet poskusil.

Želja postane cilj, ko je cilj oblikovan konkretno in ima za sabo načrt: kdaj, kako in kje. Če ne vemo zares, kako se bomo nečesa lotili, potem že za to potrebujemo načrt - kdo mi lahko pomaga, kje lahko dobim informacije/znanje, kako se bom lotil spoznavanja področja/veščine.

PS: Načrt je lahko tudi eksperiment, kot sem to pisal zgoraj. V resnici lahko vsak cilj dojemamo kot kapico eksperimentalnih ciklov. Na ta način bomo sicer bolj odprti, da se tudi končni rezultat spremeni ali gre v čisto drugo smer, kot je bila prvotno zastavljena - ampak saj s tem ni nič naroe.

Negativni cilji, ki so usmerjeni v prenehanje določenega vedenja ali izogibanje le temu, nam ne pomagajo, ker pogosto ustvarijo negativno zanka slabega počutja. Preoblikujemo jih v pozitivne cilje. Namesto "ne bom več jedel hitre hrane", je bolje, če se usmerimo v "jedel bom dobro, zdravo in raznoliko hrano". Ali pa namesto "ne bom več toliko časa ne telefonu", "svoj prosti čas bom preživljal na bolj izpopolnjujoče načine" ali pa "v družbi bom bolj prisoten".

Kako lahko svoje okolje oblikujem v skladu s cilji/eksperimenti, ki sem si jih postavil? Če bi rad manj časa preživel na telefonu, potem mi bo pomagalo, da ga nimam v spalnici in ves čas v žepu. Morda si omislim dva telefona ali pa na svojem zaklenem aplikacije.

Niti se ne zanašam samo na svojo voljo, meni se ta zdi najbolj šibek element vsakega načrta. Kako si lahko pomagam? Poleg okolja si lahko pomagam tudi z ljudmi okrog sebe. Kdo počne podobno? Komu lahko zaupam svoje načrte? Kdo me lahko podpira?

Brez rokov ne gre. V poklicnem svetu jaz za vse večje stvari potrebujem jasne roke. In še tiste bom vedno malo zamudil.

Pri dobrem postavljanju ciljev sem do sebe hkrati prijazen in se podpiram, dovolim si, da razmišljam široko, hkrati pa vsako stvar preizprašam. Je to res znotraj trenutnih časovnih zmožnosti? Kaj pa so ostale ovire, ki me lahko zaustavijo? Kaj gre lahko narobe? Kaj se zgodi, če si zlomim nogo in bom dva meseca ležal? Kaj pa, če ... In kaj bom naredil, ko se katera od teh ovir res pojavi? Če razmišljam o možnih zapletih, bom na njih pripravljen.

Pustimo si prostor za spremembe ali spoznanje, da tega zares ne želimo. S tem ni nič narobe, tudi če to ugotovimo tekom procesa.

Tudi sicer bom pri snovanju vedenja bolj uspešen, če imam v mislih dejavnosti, ki mi bodo v užitek. A me bo to veselilo? Kako naj si to naredim zabavno? A lahko to združim s kakšno drugo aktivnostjo, ki mi je kul?

Ko snujem načrte, je dobro, če imam v mislih tudi svoje najslabše, najbolj zasedene, najbolj stresne dneve. Raje računam na manj motivacije, kot na njen nenehen presežek.

Nič ni narobe s tem, če se nam načrt podre. Kontinuiteta se gradi čez čas in ne pomeni 100/100. Če si rečem, da bom vsak dan napisal 500 besed, ni konec sveta, ko mi to ne uspe. Ker zagotovo mi vsak dan ne bo!

Pozitivne spremembe zahtevajo trud in niso mačji kašelj. Vseeno pa niso nemogoče. Tako na osebnem kot v poklicnem področju se lahko premikamo proti boljšim verzijam sebe in svojega dela, je pa to zagotovo proces nenehnega opazovanja, poskušanja in učenja.

Moje pisanje bo v naslednjem letu usmerjeno v podobne teme, hvala, da ste bili z mano v 2025 in imejte navdihujoče, pestro in pogumno 2026!

Za konec in za tiste najbolj radovedne tule popišem še en svoj eksperiment, ki je bil presenetljivo uspešen. Sestavil sem poziv za Claude, alternativo ChatGPTju in poskusil z njim izpeljati en dialog za postavljanje ciljev v novem letu. Tipkal sem dobro uro in bil z rezultatom presenetljivo zadovoljen. Če bi kdo rad poskusil podobno, sem uporabil ta poziv. Jaz sem uporabljal Claude, ampak mislim, da bodo rezultati podobni tudi v ChatGPTju ali Geminiju. Pisal sem v angleščini, najbrž lahko reč hitro prevedete s svojim najljubšim LLMjem. Gre za jezikovni model, govorite s strojem, ne s človekom.