S ponosom opažam, da se staram.
Včeraj sem na sestanku s potencialnim naročnikom zagovarjal svoje neodobravanje TikTokizacije vsebin in absolutne borbe za pozornost gledalca.
Danes sem med hojo do pisarne razmišljal naprej in ugotovil, da me načeloma nove platforme ne motijo in da mislim, da ne gre za mojo postopno okorelost, samo drugače sem začel dojemati iskanje gledalcev na spletu in stik z njimi.
Tu sem se spomnil na zgodbo, ki jo je na žonglerski konvenciji povedal mojster uličnega nastopanja, gospod v svojih petdesetih, ki se že lep čas preživlja izključno z nastopanjem na ulici, je torej profesionalni ulični performer.
Majhen odkrušek
Ta gospod me je takrat, pred enajstimi leti, tako navdušil, da sem ga po eni delavnici, ki sem se je udeležil, potem uporabil v svojem sistemu za zapomnjevanje števil in še danes ga imam velikokrat v mislih. Je namreč moja 09 :))
Govoril je o svojem izboru lokacije za nastop. Vedno, ko pride v novo mesto, se razgleda in se odloči, kje bo "postavil" svoje prizorišče, kje bo njegov oder.
V mladosti je izbiral čim bolj obljudene prostore, ponavadi glavne trge ali ulice, ki se stekajo do njih, v želji, da bi tam prestregel čim več ljudi. Na vso silo se je potem postavljal na trepalnice, da bi jih zadržal in izvajal vse mogoče vragolije, usmerjene predvsem v to množico ljudi.
Danes razmišlja drugače. Izbere majhne ulice, ki so skoraj skrite in tam postavi zvočnik, razvije preprogo, na tla postavi žogice ... in počasi se ljudje začnejo ustavljati. Ko začne s predstavo, se njihov smeh razleže po sosednjih ulicah in pritegne nove gledalce in sčasoma si nabere lepo publiko.
Številčno je sicer manjša kot tista, ki bi jo zadržal na največjem trgu, ampak pomembna je njihova kvaliteta pozornosti.
Ta manjša publika je naredila večji korak, da zdaj gleda njegovo predstavo, lahko bi rekli, da so ga poiskali. Njihova pozornost je bolj usmerjena in skupaj z njimi lahko razvije predstavo čisto drugače, kot če bi stal na glavnem trgu in se ves čas boril z vsemi ostalimi elementi.
Tako svojo predstavo pogosto odpelje na stranpota, raziskuje in razvija med igranjem in skupaj z gledalci se poda na zabavne domišljijske izlete. Zdaj so njegove predstave daljše in tudi zadovoljstvo obeh udeleženih, gledalcev in njega, je večje. Nekaj bolj pristnega se zgodi.
Sumim, da začenjam podobno razmišljati o spletu. Rekel bi, da mi ni več tako pomembno, da vedno pritegnem čim več ljudi, ampak se bolj pogosto sprašujem o tem, kakšne ljudi bi rad pritegnil, kakšen stik z njimi vzpostavljam in kaj razvijamo skupaj.
Ta novičnik je eden od takšnih kanalov, ki ga še vedno držim bolj zase. Hvaležen sem, da se nas je tu nabralo že skoraj 150 in upam, da ste ugotovili, da sem malo spremenil frekvenco objav. Odločil sem se, da bom en teden napisal Spletnik in naslednjega Zamisel, torej po eno pismo na teden.
Danes bomo na Youtube kanal objavili še eno takšno vsebino. Pripravljamo vodič o slepem sestavljanju rubikove kocke, za katerega bom nadvesel že, če bo desetim ljudem pomagal, da naučijo sestaviti kocko na slepo.
Z njim zamujamo že dva dni, ker se je izkazal za izrazito trd oreh. Dolg je namreč uro in pol. Ampak zdi se mi pomembno, da ga objavimo in da bo dober.
Seveda imamo v načrtu objav tudi takšne, ki ciljajo širše in so narejene bolj z mislijo na doseg in iskanje nove publike - ampak vesel sem, da se prepletajo tudi s "skritimi ulicami".
Če bi se primerjal z gospodom žonglerjem, bi rekel, da trenutno izmenično skačem iz glavnih trgov na stranske ulice in spet nazaj. Tuhtam!
